IGRA USTVARJALNOSTI

Tradicija arhitekturne risbe, ki se je na šoli kultivirala in prenašala od Plečnika na naslednje generacije, je bila priznana tudi v širšem evropskem prostoru. Arhitekti, ki so prihajali z Ljubljanske šole za arhitekturo, so bili zato cenjeni tudi kot odlični risarji. V pariškem ateljeju Le Corbusierja na Rue de Sevres 35 se je to vedelo, od devetih Slovencev, ki so pred sredino XX. stoletja prišli k njemu v uk, je posebno mesto risarskega virtuoza zavzel prav Edvard Ravnikar, ki mu je LC dovolil celo, da je na nekaterih risbah pustil svoj podpis ...

Skiciranje- kot posebna in najbolj neposredna oblika arhitektovega izražanja- se je na naši šoli vedno poučevalo, izleti in ekskurzije s skicirko v roki pa so bile praksa pri obeh mojstrih (ter seveda tudi drugih pedagogih). Plečnik je bi kot najboljši učenec nagrajen s potjo po Italiji že leta 1898-99 pri svojem učitelju Ottu Wagnerju, kasneje pa se je kot profesor na arhitekturi v Ljubljani s svojimi učenci pogosto podajal na poti predvsem po Sloveniji. Njegov najpomembnejši učenec Ravnikar je zasnoval koncept »Italijanskih potovanj«, ki jih je od njega prevzel in skoraj trideset let vodil njegov asistent in kasneje profesor Marjan Ocvirk. Žal se je ta tradicija v XXI. stol. za približno dvajset let prekinila, časi so se spremenili in risanje je postalo vse manj cenjeno, kot glavno orodje (pedagogov in študentov) arhitekture pa je nastopila digitalna risba...

In vendar se vse bolj zavedamo, da je v časih prevladujoče virtualizacije in umetne inteligence prav arhitektova roka (Palaasmova »misleča roka«, povezana z mislijo in čustvi) še vedno najbolj neposreden in občutljiv instrument za izražanje arhitekturnih občutenj in zamisli. In prav to smo lani na ekskurziji po Italiji spet vsakodnevno prakticirali: očarljiva mesta, trge, palače, cerkve... na poti smo spoznavali tudi tako, da smo jih beležili, iz realnosti v živo »prevajali« v svoje skicirke.

Tradicija velikih klasičnih potovanj (»The grand tour«).

Potovanja proti klasičnim destinacijam predvsem v Italiji, pa tudi v Grčiji, Franciji ali Španiji, so bila za umetnike, pesnike in intelektualce s severa (Angleži, Nemci, Skandinavci...) že v 18., predvsem pa v 19.stoletju takorekoč obligatorna, če si želel v stroki in v družbi nasploh kaj veljati. Ta vrsta doživljajskih in raziskovalnih potovanj se je okvirno imenovala »Velika tura« (The Grand Tour), njene izpeljanke pa so bile mnogotere. Med znamenitejše gotovo spadajo poti, ki jih je med 1786 in 1788 izpeljal veliki pesnik, mislec in znanstvenik, pa tudi risar Johann Wolfgang von Goethe. Njegovi dnevniški zapiski, pisma in refleksije so bili kasneje izdani tudi v zvezku z naslovom »Die italienische Reise«. To izjemno pričevanje nam sporoča tudi, da takšne poti niso bile le kulturna odkrivanja, temveč tudi vzpodbude za osebnostni preporod in nov začetek (Goethe je pred štiridesetim v Italijo zbežal od svoje »dolgočasne« uradniške službe na dvoru v Weimarju), torej potovanja k spoznavanju samega sebe, neke vrste obred prehoda ali osebna iniciacija.

Ključna destinacija teh romantično obarvanih »romanj« je bila prav izjemno raznolika in večplastna Italija s svojo antiko, srednjim vekom, renesanso in barokom. Zato »Ocvirkova« ekskurzija s skiciranjem po Italiji še vedno žari s posebno auro in ko sem leta 2018 presedlal z mariborske Fakultete za arhitekturo na ljubljansko, smo o tej temi spregovorili in si neformalno »obljubili«, da bomo to tradicijo v naslednjih letih ponovno obudili. A trajalo je vse do poznega 2024, ko se je pobude za ekskurzijo s pravo vnemo in »lobiranjem« med pedagogi lotil moj takratni asistent Blaž Budja. Dobila sva potrebno (moralno) podporo, iskra je preskočila in po temeljitih pripravah smo hitro nabrali avtobus študentov arhitekture in urbanizma vseh letnikov ter se v začetku aprila 2025 podali na pot (pridružil se nam je še en strastni risar, kolega Leon Belušič, ki na faksu že leta poučuje prostoročno risanje).

Celoten zapis je objavljen v PDF obliki v reviji.